V VESNI težave z odpadki jemljemo resno

V VESNI TEŽAVE Z ODPADKI JEMLJEMO RESNO

Vlada te dni sprejema uredbo o sežigalnicah. Predlaga kar štiri, ne da bi jasno opredelila, kolikšna bo njihova skupna kapaciteta, oziroma koliko največ odpadkov bodo lahko sežigale. Dejstvo je, da pri sežiganju odpadkov nastajajo izjemno nevarne snovi, dovoljene mejne vrednosti pa so pri nas višje kot v državah, ki se nam jih predstavlja za zgled. Če temu dodamo še neustrezen nadzor, je lažje razumeti, zakaj so se ob načrtih vlade znova oglasili zdravniki. Raziskave namreč nedvoumno kažejo, da izpusti iz sežigalnic med drugim povzročajo različne oblike raka, arterosklerozo, srčni infarkt, astmo, kronični bronhitis, možgansko kap in prezgodnjo demenco.

Preden se lahko odgovorno odločamo o sežigalnicah, bi vlada morala predpisati najstrožje mejne vrednosti izpustov sežigalnic v zrak, urediti učinkovit nadzor ter jasno povedati, koliko kapacitet sploh potrebujemo. 

Mejne vrednosti

Že danes v Nemčiji veljajo nižje mejne vrednosti za nekatere emisije sežigalnic, kot na primer za:

  • prah – dnevno povprečje : Slovenija 10 mg/m3, Nemčija 5 mg/m3,
  • prah – polurno povprečje: Slovenija 30 mg/m3, Nemčija 20 mg/m3.
  • NOx – dnevno povprečje: Slovenija 200 mg/m3, Nemčija 150 mg/m3.

Dovoljene emisije je EU še bolj zaostrila. Če vlada danes razmišlja o novih sežigalnicah, bi morala od investitorjev zahtevati uporabo tehnologij, ki bodo zagotavljale spoštovanje teh, bistveno strožjih mejnih vrednosti. Če si lahko izposodim misel dr. Dodič-Fikfakove, upam, da naša vlada zdravje svojih državljanov ceni vsaj toliko, kot ga Evropska unija.

VIR: Zdravniška zbornica Slovenije

Vir slike: https://n1info.si/novice/slovenija/sosezig-razlika-je-ali-si-v-garazi-zaprt-z-enim-avtom-ali-s-petnajstimi/

Nadzor

Še tako strogo določene mejne vrednosti emisij brez ustrezno urejenega nadzora ne pomenijo nič. Da je pri nas slabo urejen, nevladne organizacije opozarjajo vrsto let. Onesnaževalec zdaj sam izbere in plača izvajalca meritev. To poraja upravičen sum, da so meritve izvedene na način, da rezultat ustreza naročniku. 

Okoljevarstvena dovoljenja vplivna območja največkrat določijo natanko do ograje onesnaževalca. S tem iz vseh postopkov izločijo prebivalce, ki izgubijo možnost vpogleda v dokumentacijo in dostopa do informacij o tem, kako bo podjetje vplivalo na njihovo življenje in zdravje. Ko naprava že deluje, je kljub Aarhuški konvenciji težko pridobiti izvorne, neobdelane podatke monitoringa. V bitki s cementarno Lafarge jih je Eko krogu uspelo dobiti. Med drugim smo ugotovili, da je cementarna več let emisije v zrak merila sama sebi z nekalibrirano merilno opremo, česar prej ni zaznala nobena inšpekcija. To je tako, kot bi vam na tržnici leta prodajali sadje s tehtnico, ki samo približno kaže težo. Cementarna pa je s tako opremo merila emisije snovi, ki so izjemno nevarne že pri zelo majhnih količinah. Dokazovanje preseganja mejnih vrednosti in slabega nadzora terja strokovna znanja ter obsežno delo, ki po navadi presega zmožnosti civilne družbe in prebivalcev, ki so prisiljeni živeti z onesnaževalci.

Predpisi onesnaževalcem določajo dve vrsti monitoringa. Nekatere snovi se merijo trajno, druge – po navadi najbolj nevarne, kot so dioksini, furani in težke kovine – pa se merijo dvakrat ali trikrat letno, v intervalu trikrat po pol ure. Iz polurnih rezultatov se potem izračuna povprečje, na osnovi tega povprečja pa še letno povprečje.

Občasni monitoringi so vnaprej napovedani, kar onesnaževalcem omogoča, da pripravijo čimbolj idealne pogoje za rezultat, ki je v okviru predpisanih mejnih vrednosti (optimalno izgorevanje, optimalno mešanico goriva iz odpadkov, ipd.). Največje emisije onesnaževal se dogajajo ob zagonu, ustavitvi ali ob tehničnih težavah. Če vrednosti presegajo obseg merilnih naprav, rezultat na trajnem monitoringu takrat ni zabeležen. Naprave javijo napako, ali pa izmerjeno vrednost 0. 

Takšna, pogosto ogromna preseganja se v dnevnih in letnih povprečjih popolnoma zakrijejo. 

Leta 2016 se je pobudam nevladnih organizacij za boljšo ureditev nadzora pridružil Varuh človekovih pravic in na okoljsko ministrstvo podal priporočilo za urejanje tega izziva. Ministrstvo za okolje in prostor je tudi naročnik primerjalne analize normativnega urejanja obratovalnega monitoringa, ki ga je junija 2020 izdelal Pravno informacijski center za varstvo človekovih pravic in okolja ter podal vrsto konkretnih priporočil za spremembe. Do danes se na področju nadzora onesnaževalcev ni še nič spremenilo. Inšpektorat za okolje pa že nekaj let opozarja na kadrovsko podhranjenost, zaradi katere se neobdelane zadeve kopičijo iz leta v leto. 

Na Dunaju in Danskem pa s tem nimajo težav?

Dunajska sežigalnica, ki se pri nas navaja kot primer dobre prakse, je v letih 2010-2015 doživela obnovo, ki je brez gradnje objekta in infrastrukture stala 130 milijonov eur. Druga najpogosteje omenjena sežigalnica je Amager Bakke iz Köbenhavna s smučiščem na strehi. Stala je 534 milijonov eur. Mesto si je ves čas neuspešno prizadevalo, da bi se zgradila manjša in cenejša sežigalnica. Danes zato, da zapolni svoje kapacitete, odpadke za sežig uvaža iz tujine in jim dodaja biomaso. Köbenhavn zato zdaj ne more izpolniti zadanih ciljev po zmanjšanju emisij CO2. Testiranje najsodobnejše nizozemske sežigalnice, Reststoffen Energie Centrale (REC), je pokazalo, da je ta več let zapored v okolje spuščala emisije dioksinov in furanov precej nad dovoljenimi mejnimi vrednostmi

Največji strošek sežigalnic so naprave s filtri za čiščenje dimnih plinov. Koliko bodo stale predvidene sežigalnice v Sloveniji in kakšno tehnologijo bodo uporabljale, ne vemo.

Zakaj bi morali zamejiti skupne kapacitete za sežig?

Odgovor na to vprašanje je preprost. Zato, ker bodo sežigalnice v primeru prevelikih kapacitet odpadke uvažale. Sežig odpadkov je posel, sežigalnica je za vsako tono sežganih odpadkov plačana. Zato odločitev o skupnih kapacitetah prepuščati investitorju, ni najbolj modro – to dokazuje sežigalnica v Köbenhavnu. Namen uredbe je sežig odpadkov, ki nastanejo v Sloveniji, zato bi morala vlada določiti gornjo kapaciteto predvidenih 4 sežigalnic in pri tem upoštevati količine odpadkov, ki se že sežigajo v Celju.

Pri tem pa je težava, da v Sloveniji nimamo točnih podatkov o količinah odpadkov, primernih za sežig. 

Najnovejši osnutek Operativnega programa ravnanja z odpadki navaja potrebo po kapaciteti 180.000 t/letno za sežig obdelanih mešanih komunalnih odpadkov. V uvodni obrazložitvi k predlagani uredbi ministrstvo navaja, da smo jih leta 2017 v tujino na sežig izvozili približno 165.000 ton, leta 2018 pa že preko 210.000 ton. Pozabi pa povedati, da se je v teh letih v tujino vozilo odpadke, ki so se začeli kopičiti v začasnih skladiščih. Ni nujno, da ti podatki torej odražajo nastale letne količine odpadkov, primernih za sežig, a uredba kljub temu namerava investitorjem podeliti koncesije za naslednjih 30 let. Količin drugih vrst odpadkov za sežig uredba ne navaja. 

Odgovor na vprašanje, koliko odpadkov za sežig imamo je osnova za odločitev, koliko sežigalnic sploh potrebujemo. 

Ampak odpadki vedno bodo.

Bodo, če v to verjamemo in ne naredimo nič, da bi jih bilo manj.

Evropska  Unija si je zadala za cilj prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Evropa je največji globalni neto uvoznik naravnih virov. Unija že nekaj let objavlja seznam kritičnih surovin za njeno gospodarstvo. Prvič je bil objavljen leta 2011, nanj so jih takrat uvrstili 14, lani jih je vključeval že 30. Gre za redke surovine in materiale ali pa je njihova dobava tvegana iz političnih razlogov – pogosto pa velja oboje. Pandemija covida-19 je še dodatno razgalila odvisnost evropskega gospodarstva od dolgih dobavnih verig. Ločeno zbiranje, ponovna uporaba, razstavljanje na posamezne materiale, popravila in recikliranje lahko zagotovita sekundarne surovine, s čemer se zmanjša stopnja tveganja za gospodarstvo. Strategija razvoja Slovenije ocenjuje, da slovenska podjetja pri prehodu v krožno gospodarstvo zaostajajo za povprečjem EU, čeprav je to kot prednostna naloga opredeljeno še v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050, Nacionalnem programu varstva okolja 2020 – 2030 ter Slovenski industrijski strategiji 2021 – 2030.

Prej ko slej se bomo iz strategij tudi v Sloveniji morali premakniti v prakso. Žal pri tem ni magičnega recepta, naprave ali tehnologije. Potrebni so različni inovativni pristopi, ki bodo skupaj ustvarili okolje za uspešne projekte in sodelovanje ljudi, podjetij in odločevalcev. Tisto kar z gotovostjo lahko rečem je, da planet še nadaljnjih 30 let preprosto ne bo prenesel današnjih količin nekoristnih odpadkov. 

Kako bomo problem odpadkov reševali v Vesni?

  • posebno pozornost bomo namenili preprečevanju korupcije in okoljskega kriminala,
  • uredili bomo učinkovit nadzor nad velikimi onesnaževalci in transparentnost izpustov v zrak, vode in tla,
  • kjer je le mogoče bomo predlagali rastlinske naprave za čiščenje blata čistilnih naprav,
  • kjer je le mogoče bomo blata čistilnih naprav preusmerjali v kompostiranje,
  • samo blata čistilnih naprav, s katerimi res ne moremo narediti drugega, bodo sežgana v monosežigalnicah z najnižjimi možnimi izpusti in ki bodo zagotavljale zajem fosforja,
  • podpirali bomo uvajanje različnih ukrepov preprečevanja odpadkov, še posebej plastike, nevarnih odpadkov in zavržene hrane,
  • uvajali bomo različne ukrepe ponovne uporabe izdelkov in embalaže,
  • nemudoma bomo uvedli kavcijski sistem za embalažo pijač,
  • ustvarili bomo podporno okolje za inovativno, nizkoogljično, zeleno gospodarstvo,
  • pridobili bomo čimbolj natančne podatke o količinah odpadkov za sežig, te količine razpolovili in tako določili maksimalne kapacitete za sežig,
  • predpisali bomo spoštovanje najstrožjih mejnih vrednosti za sežigalnice, ki jih bodo morale izpolnjevati tudi sosežigalnice,
  • zavzemali se bomo za zmanjšanje in postopno opustitev sosežiga odpadkov v industrijskih pečeh. 

Uroš Macerl

Uroš je dolgoletni aktivist in predsednik društva Eko krog, kjer so v 15 let trajajoči bitki so uspeli dokazati, da je cementarna Lafarge delovala z neustreznim okoljskim dovoljenjem. Leta 2017 je prejel Goldmanovo okoljsko nagrado za Evropo. S sodelavci iz Eko kroga je z znanjem in izkušnjami podpiral druge civilne iniciative in organizacije. Uroš je ekološki kmet in so-predsednik Vesne zelene stranke.

Predhodna objava

Zakaj je kavcijski sistem za embalažo pijač dobra ideja

Naslednja objava

Ustanovni kongres stranke Vesna zelena stranka – posnetek

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Nastavitve zasebnosti shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitve za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve