Jernej Fefer
Pred dvema letoma je skupina 593 zdravnikov pozvala politike, naj bodo pri odločitvah, povezanih z okoljem, odgovorni. Konkretno naj poskrbijo za spremembo zakonodaje, ki zdaj onesnaževalcem omogoča, da zakonito izpuščajo v zrak več strupenih snovi, kot v nekaterih drugih evropskih državah. Strupeni izpusti namreč ne onesnažujejo samo zraka, temveč se usedajo na vrtnine, prehajajo v prst in pitno vodo – s tem pa trajno tudi v prehransko verigo. V izpustih (so)sežigalnic so rakotvorne snovi, težke kovine in drugi strupi. Ljudje v njihovi okolici pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč črevesja in drugimi oblikami bolezni, kot sta astma in kronični bronhitis.
Mejne vrednosti
Ko govorimo o gradnji sežigalnic in navajamo primere dobre prakse v tujini, kot je dunajska sežigalnica, moramo primerjati tudi predpise, ki urejajo nadzor, mejne vrednosti izpustov in tehnologijo! »Mejne vrednosti« so politični dogovor, saj so vrednosti v nekaterih državah EU občutno strožje od tistih, ki jih predpisuje naša zakonodaja in jih ARSO izda v okoljevarstvenih dovoljenjih podjetjem, ki opravljajo sosežig. Če vlada razmišlja o novih sežigalnicah, bi morala zaostriti predpise, od investitorjev pa zahtevati uporabo tehnologij, ki bodo zagotavljale spoštovanje bistveno strožjih mejnih vrednosti.
Nadzor
Kaj pa nadzor? Onesnaževalec sam izbere in plača izvajalca meritev, kar poraja upravičen sum, da so meritve izvedene na način, da rezultat ustreza naročniku.
Zato zdravniki od politike zahtevajo:
- naj se mejne vrednosti za sosežigalnice znižajo in se uzakoni neodvisen nadzor nad onesnaževalci;
- naj merila za določanje lokacije sežigalnice – poleg dovršenosti tehnologije – upoštevajo tudi dejavnike, ki vplivajo na zdravje prebivalcev;
- naj se v novi uredbi o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov spremenijo kriteriji za podelitev koncesije;
- in naj se mejne vrednosti strupenih snovi iz izpustov sežigalnic znižajo in uskladijo z najnovejšimi evropskimi zahtevami.
Prebivalci Ljubljane, Maribora, Kočevja in Celja, kjer naj bi se v skladu z novo uredbo nadgradili obstoječi objekti oziroma zgradili novi objekti, v katerih se izvaja termična obdelava odpadkov, bi morali vprašati občinske odločevalce, ali so jim bila predstavljena tveganja umeščanja takšnih objektov v naselja, in ali vedo, da njihova odločitev lahko, ob predpisih, ki trenutno veljajo v Sloveniji, močno vpliva na zdravje velikega števila občanov.