Slovenski predsodki do zelene

Žiga Valetič

Sem kandidat VESNE – zelene stranke na prihajajočih državnozborskih volitvah, zato se v teh dneh soočam z različnimi predsodki, ki jih ljudje izražajo do našega vstopa na politično prizorišče. Kandidatke in kandidati slišimo te predsodke od znancev in prijateljev, jih beremo na družbenih omrežjih, včasih pa jih izražajo tudi konkurenčni politiki. Vse to smo seveda pričakovali, a smo v igro kljub temu vstopili popolnoma zavestno. Čemu, torej? Tule bom skušal opredeliti deset ključnih predsodkov in poskušal nanje odgovoriti čim bolj jasno – toliko za druge kot tudi samemu sebi.

Predsodek št. 1: Zakaj bi potrebovali stranko z eno samo točko programa?

Vesna postavlja v središče svojega angažmaja trajnostni razvoj, ta pa se nahaja v preseku okolja, družbe in gospodarstva. Naslavljamo vse troje, ničesar ne izpuščamo in ničesar od tega trojega ne postavljamo na prvo mesto. Na podlagi več kot dvajsetletnih izkušenj v civilni družbi se zavedamo, da je izključna osredotočenost na okolje premalo. Zato se opredeljujemo tako glede socialne politike kot ekonomije, tako do varovanja okolja kot do kulture, medijev in nasploh vsega, kar definira neko družbo.

Predsodek št. 2: Ali ni v Sloveniji cel kup zelenih strank?

Zgodovina zelenih strank v Sloveniji je raznovrstna, vendar nedopolnjena. Stranka Zeleni Slovenije, ki je nadvse uspešno prišla v prvi sklic poosamosvojitvenega parlamenta, je zbledela zaradi različnih interesov ter notranjih bojev, njena naslednica pa je lani med drugim podprla Vizjakov zakon o vodah, medtem ko so ga naši člani pomagali pripeljati do zmagovalnega referenduma. Tudi Stranka mladih Slovenije – Zelenih Evrope je na sceni več kot desetletje, vendar ji ni uspelo razviti parlamentarne zgodbe, nekateri vidnejši člani pa so se vmes že pridružili programsko drugačnim strankam. Mi smo odločeni, da vztrajamo na zeleni poti in da zeleno pot tlakujemo tudi v slovenski parlament.

Predsodek št. 3: Slovenija je ena najbolj zelenih držav v Evropi, zakaj bi v politiki sploh potrebovali zeleno barvo?

Demokracija cveti, ko cveti pluralnost. Slovenija je čudovita dežela z izjemnimi naravnimi danostmi na majhnem področju, kar nikakor ne pomeni, da nimamo skrajno resnih okoljsko-gospodarskih težav, ki jih politika naslavlja površno ali pa sploh ne. Smo na repu Evropske Unije po rabi obnovljivih virov energije, čeprav so naši potencialni nadpovprečni. Tudi naša samooskrba – tako prehranska kot energetska – je globoko pod evropskim povprečjem. Mislimo, da nas bodo stranke, ki so nas pripeljale v ta položaj, težko popeljale iz njega, zlasti zato, ker finančne perspektive za srednjeročno obdobje niso posebej svetle in je toliko bolj pomembno, kam bomo investirali sredstva, ki bodo na razpolago. Poleg tega imamo nekaj akutnih težav s čistostjo zraka, vode in zemlje, kjer zaradi svojih izkušenj verjamemo, da smo edini, ki lahko ponudimo odgovore. Odsotnost zelene politike v slovenskem parlamentu nas že danes stane zelo veliko.

Predsodek št. 4: Slovenija je premajhna, da bi na kar koli vplivala.

Slovenija je dovolj velika, da na nekaterih področjih predstavlja svetel zgled, kar bi se okrepilo, če bi se v okviru svojih danosti odločila za zares ambiciozno zeleno politiko. Po tem, koliko odpadkov proizvedemo, smo Slovenke in Slovenci visoko nad svetovnim povprečjem, še zdaleč pa to ni edina kategorija, v kateri že zdaj negativno vplivamo na deželo, ki jo naseljujemo, in na planet, ki ga delimo s skoraj osmimi milijardami ljudi.

Predsodek št. 5: Zeleni ste fanatiki in jezni ekstremisti.

Ta logika je zastarela. V VESNI     se imamo za miroljubne in nemilitantne ljudi, verjamemo namreč v moč dialoga. Čeprav velik del naših članic in članov izhaja iz civilnodružbenih gibanj, verjamemo v moč demokratičnega procesa, zato vanj tudi vstopamo. (In ko smo že pri nevladnikih: v Sloveniji dela v nevladnih organizacijah 1 % populacije, medtem ko je v EU ta odstotek 3,67 %, globalno pa 3,3 %.)

Predsodek št. 6: Zeleni ste zasanjani idealisti.

Mogoče je kanček idealizma res potrebnega, da se človek spoprijema z boleče realističnimi vprašanji, kot so bolezni in smrt zaradi azbestoze v Anhovem, eksistencialni boj z multinacionalkami, ki onesnažujejo našo deželo in ljudi, svojim odvetnikom pa plačujejo neverjetne vsote denarja, pa s plastifikacijo planeta in navsezadnje naših teles, omejevanjem fosilnih industrij, zelenim prehodom … Vse to se bolj kot zasanjani idealizem bere kot realizem s podstatjo takšne ali drugačne bolečine.

Predsodek št. 7: Nihče ni zares zelen, vse to je le boj z mlini na veter.

Drži, da nobena energija ni povsem čista, zato se moramo brez zadržkov pogovarjati o vzdržnosti in odrasti, se pravi o tem, kdaj je »dovolj«. Neskončna gospodarska rast se ustavi pri naravnih omejitvah planeta, pa tudi pri vojnah, ki jih ljudje sprožijo zaradi pohlepa po naravnih virih, in pri begunskih tokovih, ki so vse bolj pogosto posledica nenaslavljanja trajnostnih vprašanj. Morda je res težko biti zelen, toda za nekatere od nas je trajnostni razvoj osebni in politični ideal, h kateremu se kljub vsemu želimo približevati. V tej smeri lahko človek naredi nekatere stvari sam, veliko večino tistih stvari, ki bi jih morali uresničiti, pa lahko sprožimo le skupaj – kot lokalna in globalna skupnost.

Predsodek št. 8: Če nasprotujete jedrski energiji, niste realistični, če pa ste za jedrsko energijo, potem niste zeleni.

Pri ukrepanju glede podnebnih sprememb se nam resno mudi, zato moramo najprej opustiti fosilna goriva in začeti s prehodom na obnovljive vire. Slovenija trenutno dosega sramotno nizek 3-% delež obnovljivih virov pri energetskem razrezu v državi (uradni izračun je 17 %, znotraj tega pa je polovica umazane uporabe biomase, ena tretjina vodne energije, ki ima več negativnih stranskih učinkov – recimo vpliv na biodiverziteto, ter slaba petina ostalega). Pri VESNI verjamemo, da bi Slovenija zmogla tudi brez jedrske energije, vsaj takšne, kot jo poznamo danes, hkrati pa verjamemo v znanost, ki bi lahko v prihodnje bolj uspešno odgovorila na vprašanja varnosti in odpadkov. Do trenutka, ko bi bil drugi blok jedrske elektrarne v Krškem zgrajen, bi preteklo dvajset dolgih let in odteklo dvajset milijard evrov finančnih investicij, model elektrarne, o katerem se dogovarja aktualna vlada, pa je nevarno drag in tehnološko zastarel. Kaj bomo torej počeli do leta 2040? Čakali in še naprej zamujali priložnosti za obnovljive vire?

Predsodek št. 9: Vrednote zelenih naj bi bile bolj levosredinske, zato drobite glasove, medtem pa si suverenistični avtokrat mane roke.

Zavedamo se, da bodo letošnje volitve v marsičem prelomne in da ne gre le za programe, temveč tudi za demokracijo kot tako. Predvolilnih kalkulacij, špekulacij in manipulacij bo ogromno, agencije pa povedo tudi to, da se v državi ena tretjina volivk in volivcev šele v zadnjem tednu odloči o tem, komu bodo dali svoj glas. Res smo bolj levosredinski, tako kot vse moderne evropske zelene stranke, toda želimo prekiniti slovensko kulturo ne-dialoga in kulturo ukvarjanja s posameznimi osebnostmi, medtem ko moramo čim prej skupaj nasloviti najpomembnejše teme prihodnosti. Zato se želimo pogovarjati z vsemi, razen z avtokrati, ki navzven sicer ponujajo sodelovanje, v resnici pa terjajo, da igra poteka po njihovih nedemokratičnih pravilih. Naš volilni slogan je »MISLI RESNO, VOLI VESNO!«, zavedamo se namreč, da bodo volivke in volivci mlade VESNE tisti, ki bodo tudi v prihodnje zvesti vprašanjem, ki jih naslavljamo. Smo tekači_ce in kolesarji_ke na dolge proge.

Predsodek št. 10: To, kar se greste, je zelena religija. Vaša prikrita ideologija je internacionalizem in zeleni komunizem. Vi ste lubenica, ki je zunaj zelena, znotraj pa rdeča!

Za lubenico to sicer drži, res pa je tudi, da ta sadež raste iz temne zemlje. V varovanju okolja se torej skriva nemalo domoljubja, ki je bistveno bolj iskreno od dileme, ali naj človek posluša narodnozabavno ali pa rock glasbo. Na tej poti smo zato, ker nam je iskreno mar za planet in za prostor, ki ga poseljujemo med Alpami, Panonijo, Balkanom in Jadranom. Obenem drži tudi to, da se v dobi potrošniškega individualizma in notranje zaprtih kolektivizmov, kot so religije in nacionalizmi, zelena kaže kot eden redkih širše povezovalnih idealov. Tisti, ki nam očitajo »zeleno religioznost«, se kolektivizma verjetno udeležujejo v okvirih njihove veroizpovedi. Toda intimna vera posameznic in posameznikov nikakor ni ovira pri sodelovanju v zelenem razvoju, prehodu in preobrazbi. Naravno je dejansko nevtralno, zato gre marsikomu v nos: ne gleda namreč na barvo, spol, nacionalnost in podobne kategorije. Vsi smo ljudje in vsi si zaslužimo mirno in dostojno življenje, da pa bi to lahko uresničevali, se moramo v političnem smislu obrniti k načelom trajnosti v odnosu do okolja, gospodarstva in medsebojnih odnosov.

Verjetno bi kdo lahko našel še kak predsodek, ampak za en dan jih bodi dovolj. 😉