Letos dan globalnega ekološkega dolga obeležujemo 2. avgusta. Glede na izračunano porabo virov to pomeni, da bi za preživetje – ob nespremenjeni porabi – človeštvo potrebovalo kar 1,7 Zemlje. Če datum primerjamo z zadnjimi nekaj leti, vidimo, da se trend nagle rasti počasi ustavlja (rezultat smo od lani izboljšali za en dan), a vseeno pomeni, da kar tretjino leta živimo »na kredit«, ki ga ne bomo mogli odplačati, na škodo naših potomcev in planeta. Izračuni segajo v leto 1972, ko nam je za preživetje zadoščal »le« en planet. Ko podatke globalnega povprečja primerjamo s Slovenijo, je slika žal še slabša: v Sloveniji smo prag ekološkega dolga letos dosegli že 18. aprila oz. bi – če bi vsi živeli kot mi – za preživetje porabili kar 3,4 Zemlje.
Je pa ravno letos Slovenija tista, ki še posebej ozavešča o pomembnosti ekološkega odtisa, ob zavedanju, da je prekoračitev porabe virov dolgoročna grožnja nam vsem. Prizadevanja v VESNI močno podpiramo in upamo, da ne bodo ostala le črka na papirju, ampak se bodo prelila v konkretne ukrepe, ki bodo vsem omogočali pravičen zeleni prehod ter trajnostni razvoj. Rešitve so preproste, a žal v vsakodnevni praksi – tako na državni kot lokalni ravni – vidimo, da se z ravnanjem od njih odmikamo. Največ lahko naredimo s prehodom na nizkoogljične vire energije, ki naj bodo široko dostopni, manj zavržene hrane, pogozdovanjem ter ozelenitvijo mest …
Kaj pomeni ekološki dolg?
Dan ekološkega dolga je dan, do katerega na globalni ravni porabimo vse naravne vire, ki so na voljo za tisto leto. V zadnjih desetletjih je opazen trend, da se ta dan pomika vse bolj v prvo polovico leta, predvsem v t. i. razvitem svetu, ki s svojim potrošno naravnanim življenjskim slogom prispeva največ k naši skupni zadolženosti.
S svojim vedenjem in skrb vzbujajočim okoljskim odtisom vplivamo na zdravje planeta in poslabšanje podnebnih sprememb; učinki obojega pa se že kažejo in v zadnjih letih drastično poslabšujejo (npr. dolgi in vztrajajoči vročinski valovi, suše, neurja in ekstremni vremenski pojavi, poplave …) ter ogrožajo naš obstoj skozi oteženo oskrbo s hrano, pitno vodo in energijo. Skrb za varnost vseh izpostavljenih področij kot tudi čim večjo samooskrbo mora biti zato ključna prioriteta odločevalcev in vseh nas.
Nekaj optimizma zaznamo v zadnjih 5 letih, ko se trend malenkostno izboljšuje, a še vedno bistveno prepočasi, da bi dosegli cilje, ki smo si jih zastavili v mednarodni skupnosti in zahtevajo bistveno bolj drastično ukrepanje. Žal se cilj Medvladnega foruma ZN o podnebnih spremembah (IPCC), da se do leta 2030 emisije ogljika po vsem svetu zmanjšajo za 43 % v primerjavi z letom 2010, zdi še zelo oddaljen. Dan ekološkega dolga bi namreč morali prestaviti za vsaj 19 dni (trenutno smo pri 1).
Kako izračunamo ekološki odtis in ekološki dolg?
Organizacija Global Footprint Network (GFN), v sodelovanju z uglednimi raziskovalnimi institucijami, vsako leto izračuna datum – dan ekološkega dolga (angl. Earth Overshoot Day), ko izčrpamo vse naravne vire, ki naj bi bili na voljo za tisto leto. Pri tem upoštevajo številne nacionalne izračune ekološkega odtisa ter računajo trende v svetu; izračun upošteva več kot 180 držav sveta, z vseh celin. Pri vsaki izdaji se rezultati, vključno z letnimi datumi dneva presežka Zemlje, preračunajo nazaj do leta 1961, kar zagotavlja doslednost v času in državah.
Kaj je ogljični in kaj ekološki / okoljski odtis?
Ogljični in ekološki odtis sta izraza, ki se uporabljata za merjenje vpliva človekovih dejavnosti na okolje, vendar se osredotočata na različne vidike tega vpliva, ključna razlika med njima je v obsegu merjenja; ekološki odtis uporablja bolj celovit pristop.
Ogljični odtis meri količino emisij toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida (CO2), ki jih neposredno ali posredno proizvede posameznik, organizacija, izdelek ali dejavnost. Toplogredni plini so glavni povzročitelji podnebnih sprememb. Zajema dejavnosti, kot so kurjenje fosilnih goriv (npr. vožnja z avtomobilom, uporaba električne energije iz elektrarn na premog), in druge procese, pri katerih se sproščajo ogljikov dioksid in drugi toplogredni plini. Ogljični odtis je običajno izražen v enotah ekvivalenta CO2 (CO2e) in se meri v tonah ali kilogramih.
Ekološki odtis pa je širše vrednotenje in najobsežnejša razpoložljiva metrika za evidentiranje naravnih virov, ki ocenjuje celoten vpliv človekovih dejavnosti na naravno okolje. Ne upošteva le emisij CO2, temveč tudi druge naravne vire, ki jih ljudje porabijo za vzdrževanje svojega življenjskega sloga. Ti viri vključujejo vodo, hrano, zemljo, les in druge materiale. Ekološki odtis se običajno meri v svetovnih hektarjih (gha) in predstavlja površino biološko produktivnega zemljišča in vode, potrebne za vzdrževanje porabe določenega dela prebivalstva in absorpcijo njegovih odpadkov.
Tako ogljični kot ekološki odtis sta bistveni orodji za ozaveščanje o vplivih na okolje. Z razumevanjem in zmanjševanjem teh odtisov si prizadevamo za blažitev podnebnih sprememb ter ohranjanje zdravja in raznolikosti našega planeta.
