Janez Penca
Slovenska jedrska prihodnost ne bi smela biti vizija, ampak iluzija. V neizpodbitno argumentiranem članku, ki je pred časom izšel v Sobotni prilogi Dela, je dr. Peter Novak z enim zamahom pometel z miti, ki jih že desetletja nežno goji naša vesela jedrska znanost: jedrska energija je varna, čista, brezogljična, poceni in nam jamči energetsko samozadostnost. V Sobotni prilogi Dela je 16. aprila z enako trdnimi argumenti slovensko jedrsko prihodnost zavrnil tudi mag. Zoran Kus. V nadaljevanju je nekaj mojih razmislekov o sanjarijah slovenskega jedrskega plemstva.
Jedrska energija ni varna
Iztrošeno jedrsko gorivo še tisoče let po tistem, ko v reaktorju opravi svojo nalogo, tako močno ogroža biosfero, da strokovnjaki priporočajo njegovo globoko geološko odlaganje. Razen slovenskih. Zanje je najboljša rešitev skladiščenje v reaktorski zgradbi, kjer VRO počivajo že skoraj 40 let. Razlog je z varnostnega vidika nenavaden: taka rešitev je najcenejša. Namen globokega geološkega odlaganja skrajno nevarnega iztrošenega goriva, ki bo tâko ostalo še več civilizacij, je jasen: VRO je treba za vsako ceno odstraniti iz biosfere, kjer se poleg vsemogočnih Nas drenja še vse drugo življenje. Če mora biti smrtonosni odpadek jedrske energije skrbno zapečaten približno pol kilometra globoko v zemeljski skorji, je lahkomiselno razglašati, da je jedrska energija varna, pa tudi čista in poceni ni. Finska na baltiškem otočku Olkiluoto, kjer še vedno poteka saga o 3. bloku tamkajšnje JE, npr. gradi odlagališče za svoje VRO. Od leta 2004 v granit vrtajo 500 m globoko votlino, onkalo, kot ji rečejo, ki naj bi jo končali leta 2023. 19 let! Cena tega podviga je že na robu 1 milijarde evrov. Finska je v skladu za odlagališče VRO do sedaj zbrala 1,4 milijarde evrov. Ne upam si vprašati, kako poln je po štirih desetletjih delovanja JEK naš sklad za odstranjevanje VRO in razgradnjo elektrarne. Že vem, kaj mi bodo odgovorili strokovnjaki: “Saj na vsem svetu do sedaj niso podrli, zmleli in globoko pod zemljo pospravili še nobene stare jedrske elektrarne.” Počutje je boljše, če vemo, da lahko s prstom kažemo na druge.
Jedrska energija ni čista in ni brezogljična
O odpadkih ne bom več govoril, vendar vseeno pomislimo na to, kako prostodušno nam Japonci sporočajo, da bodo v ocean spustili več kot milijon ton vode, onesnažene z radioaktivnimi snovmi, in kako so se na to odzvale bližnje in tudi bolj oddaljene države, ki jih ta ocean obliva, si lahko pričaramo podobo brezmadežnosti jedrske energije. Je ob tem odveč obuditi spomin na nesrečo v Černobilu, pri kateri se je v zrak sprostilo za 400 hirošimskih bomb radioaktivnega materiala? Strokovnjaki bodo rekli: “Že, že, ampak tam je bil vzrok človeški dejavnik.” Mar ni človeški dejavnik vse, kar ljudje počnemo na tem planetu: z jedrskimi elektrarnami, ki delajo dobro, in s tistimi, ki delajo slabo in jih ob tem morda celo odnese v zrak?
Tudi rudniki urana niso nedolžni peskovniki. Za okrog 28 ton goriva, kolikor ga povprečen reaktor potrebuje za eno leto delovanja, je treba izkopati do pol milijona ton kamnin; v nadaljnjem procesu nastane 100.000 ton peščenih odpadkov mletja rude, kajti to je treba izkopati, zdrobiti in zmleti. Ti odpadki so nevarni še tisoče let; vsebujejo produkte radioaktivnega razpada uranovih verig, zlasti U-238, in težke kovine. Ker jedrskega goriva z naštetimi koraki, ki do narave niso nič kaj prijazni, ne pridobivamo v Sloveniji, lahko sklepam, da se slovenska jedrska energija ne poganja iz kakšnih posebej plemenitih okoljevarstvenih nagibov: trg je trg, dobro, da je njegova roka nevidna in da imamo zato lahko vsi čisto vest.
Vsi koraki na poti do jedrske elektrike, z izjemo cepitve, so hudo obteženi s CO2. Omenjene neznanske količine kamnine izkopljejo, zdrobijo in zmeljejo z zgoščeno energijo neobnovljivih fosilnih ogljikovodikov. Nezanemarljivo veliko CO2 pa prispeva tudi gradnja povprečno velikega jedrskega reaktorja. V 200.000 tonah betona je veliko cementa, proizvodnja 1 tone tega pa v ozračje sprosti 814 kg CO2. V tej številki ni upoštevan CO2, ki ga v ozračje izpuščajo stroji, potrebni za kopanje in drobljenje lapornatih in apnenčastih kamnin.
Čarobno nizka cena jedrske energije
Poglejmo podatke za prvih 50 let pridobivanja elektrike z jedrsko energijo. Vlada ZDA je v letih 1948-98 jedrsko energijo podprla z neposrednimi subvencijami v višini 67 milijard dolarjev. Kanada jo je v podobnem 50-letnem obdobju podprla s 14,5 milijardami neposrednih subvencij. Članice OECD (30 najbolj razvitih držav) so raziskave v zvezi z JE do leta 1992 podprle s 318 milijardami dolarjev. Če v Franciji jedrska industrija ne bi bila oproščena plačila polne zavarovalnine za morebitne nesreče, bi premije povišale ceno tako pridobljene elektrike za 300 %.
Živ evropski primer, kako zraste cena jedrske elektrarne, je že omenjeni 3. blok finske elektrarne na otoku Olkiluoto. Graditi so ga začeli leta 2005 in ga nameravali končati leta 2010. Cena naj bi bila 3,2 milijarde evrov. Elektrarna je začela delovati 12. marca letos. Namesto 5 so jo gradili 17 let. Stroški so zrasli na 11 milijard evrov.
Kolikšen bo strošek razgradnje jedrske elektrarne, ne ve nihče. Najbrž bo tekmoval s stroškom gradnje, saj bo elektrarno treba razkosati in spraviti iz biosfere globoko v zemeljsko skorjo, najbolje kake pol kilometra v granitno kamnino. Prešerno optimistična jedrska stroka to prepušča rodovom, ki jih še ni.
Če imate kreativne računovodje, je jedrska energija poceni. Ker je varčevanje najboljša elektrarna, bi se menda smeli vprašati, kako smiselno je, da Slovenija samo za proizvodnjo aluminija porabi okrog 10 % vse svoje elektrike.
Samozadostnost za naivce
Ker gorivo za JEK uvažamo, smo glede elektrike, ki nam jo daje, približno tako samozadostni, kot smo samozadostni glede nafte in plina, ki ju tako sproščeno sežigamo na cestah in drugod. Gonja proti velenjskemu premogu, ki z elektriko vendarle oskrbuje precej nujnejše reči, kot je obsedena slovenska avtomobilnost, v tej luči izgubi nekoliko smisla. Skratka, tako kot bi nam lahko pipico zaprli potencialni zlobni izvozniki elektrike, bi nam jo lahko zaprli tudi izvozniki jedrskega goriva. Ostali ne bi le brez jedrske elektrike, ampak z zoprno drago in nevarno dediščino, v katero se bodo nekoč spremenile vse jedrske elektrarne.
Egipčani so človeštvu zapustili piramide, vsemogočni Mi pa bomo bodočim rodovom na tej krpici Zemlje zapustili odslužene jedrske reaktorje. Če prikrojim besede eldoradskega krčmarja v Voltairovem romanu Kandid ali optimizem za naše razmere: Slovenci smo veliki okoljski neotesanci in se zraven prav dobro počutimo.
Jedrski reaktorji proizvajajo vedno več in več Plutonija, ta element je izginil iz površja zemlje v prvih milijonoh let nastanka zemlje torej 4 mojarde let nazaj. Nazaj so ga ustvarili ob Manheten projektu atomske bombe za Horošimo in se od tedaj naprej skozi delovanje jederskih reaktorjev za “miroljubno ” proizvodnjo energije samo še kopiči, ob jederskih poskusih za časa hladne vojne in ob nesrečah, kot je bila Črnobilska, pa so za večno oziroma za naslednjih 120.000 let in več prešli v bosfero. Nihče ne ve, koliko Plutonija je v vsakem od nas. Zato proč z to nevarmostjo ČIMPREJ. Velenjski lignit bi še nekaj časa lahko rabili za energijo če bi znali predvsem pa HOTELI uporabiti preprosto tehnologijo zajema CO2. To niti ni nek problem, kalijev hidroksid in apno. Glede skladiščenja in ponovne uporabe pa nastopajo nadalinji tehnični problemi in zahteve, pa kaj? Saj take izziv in priložnost za popolnoma novo smer, ko bomo namesto fosilnih goriv uporabljali CO2 iz izpustov ali direktno iz ozračja v krožnem gospodarstvu (tako kot to dela narava stotine milijonov in milijarde let). Na našem lignitu se bomo naučili, kako se to dela pa ga potem lahko pustimo tam kjer je, ni nujno da bo to leta 2033 ali 2025 ali 2100, Najprej moramo poskrbeti za smozadostnost in neodvisnost in narediti vse za ogljično nevtralnost brez jederske energije. Že Kjotski protokol je zajem CO2 iz ozračja imel v agendi, zadnja leta to je dobrih 20 let pozneje pa to postaja spet pomembno in takorekoč neizogibno, če hočemo ohraniti dvig na največ 1,5 stopinje,